Spomnim se kot bi bilo še včeraj. Bil je tako jasen namen, tako očitna motivacija in tako iskrena potreba in hkrati nuja, da naredim nekaj zato, da ne »eksplodiram«.
Bila sem sama s svojim najbližjim prijateljem, iz oči v oči. Vedela sem, da sva postala odtujena. Bila sem pripravljena, da začnem novo zgodbo, drugačno zgodbo in predvsem brez maske. Kot bi bila popolnoma gola, kar naenkrat sramežljiva in ob enem tako prepričana sama vase, da vem, da je prav, da začnem gola. Vedela sem, da moram nekaj spremeniti. Tako se je začel moj nov odnos s prijateljem – nov odnos z lastnim telesom.
Moje telo se je predalo gibu, gib se je predal dihu in prevzelo me je samo dogajanje in tišina, ki je bila vedno glasnejša. Bila sem v zelo intimnem, globokem stiku sama s sabo. Za trenutek ni bilo časa, za trenutek nisem imela jasnega občutka, kaj je zgoraj ali spodaj, levo ali desno. Vedela sem, čutila sem, da SEM.
Takrat mi ni bila pomembna oblika gibanja, ni bila tako jasno artikulirana forma, nisem uporabljala kodiranega giba in nisem plesala. Nisem imela seznama asan, nisem sledila učitelju, ki bi mi dajal navodila kako. Nisem se spraševala ali znam, ni me zanimalo kaj je pravilno in kako zgleda, preprosto sem zaupala inteligenci telesa, da me pelje v pravo smer. Bila je neka freestyle joga … izražanje skozi spontan gib, nato poslušanje in ponoven odziv. In še danes najbolj verjamem v to notranjo inteligenco telesa, kljub mnogim jogijskim izobraževanjem, ki so me oplemenitila na drug način.
To je bil moj prvi stik z jogo. Prvega ne pozabiš...
Hotela sem še in še, ker je tako dobro delo, ker sem se sprostila, ker je moje telo začelo govoriti samo zase. Bilo je jasno, da sem našla način kako spremeniti obstoječe stanje. Bilo je preprosto delovanje!
In potem se je začelo. Potovanje v navidez neznano. Pot joge, ki bi jo zlahka imenovala tudi pot dialoga brez besed. Pot opazovanja, pot akcije in reakcije. Moja pot joge me ni učila le gibanja, čuječnosti telesa, anatomije in vsega kar pritiče področju hatha joge. Moja pot joge me je kmalu začela učiti kako biti boljša prijateljica, partnerka, sodelavka, mama …. Kako biti boljši človek. In v času ko svet preizkuša trdnost naših vrednot, to ni tako preprosto.
In vendarle, če sem iskrena sem z jogo začela zaradi bolezni in ne zato, da bi spreminjala svoje odnose v družbi. To se je zgodilo posledično. Kronično zaprtje – to je bila moja težava. Dobesedno vse sem držala v sebi in strah me je bilo, da me bo razneslo, če se za trenutek sprostim. Bolečina je bila neznosna. Še večja je bila bolečina ob spoznanju, da tako naprej ne gre več in da ne morem kontrolirati vsega. In ko sem bila čisto na koncu, me je moje telo samo pripeljalo do gibanja, do samo-raziskovanja.
Nov tok energije je počasi kot prehajanje v nov letni čas prinesel tudi nov veter in novo zavest. To spoznanje me je vodilo dalje. V družbeno odgovornost. Pomislila sem: to bi rada delila z drugimi. Morda bi tudi komu drugemu lahko koristilo spoznanje, da imamo znotraj sebe odgovore na mnoga vprašanja. Morda sem lahko tista prva domina, ki pade in sproži spremembe in te spremembe prinesejo boljši jutri …. Ali pa redno prebavo za začetek...
Ta trenutek se v Sloveniji kopiči mnogo »sranja«
… oprostite izrazu, a to je moje skromno in iskreno videnje. Vendar vidim se nekaj, da je to 'sranje' le del procesa, ki mu pravimo ciscenje. In ciscenje se ne bo zgodilo, ce pogledamo stran, ce ugasnemo tv, oz. ce ignoriramo .
Bodimo hvalezni, da imamo moznost izbire in svobodno voljo, da lahko delujemo. Deluj tudi ti- zase, za tvoje najbljizje, za naso druzbo!
ČUTI.MISLI.DELUJ.
