Moja resnična praksa joge poteka v vsakodnevnih odnosih s soljudmi, v resnicoljubju do drugih in sebe, v nenasilju, v sočutju, delu na sebi, vsakodnevni disciplini. Vsako odločitev, ki jo sprejmem je povezana oziroma temelji v jogi. Moj odnos do življenja – ljudi, živali in planeta, se je izoblikoval skozi jogijsko prakso, diciplino in radovednostjo.
Joga ni neka eksotična, od realnosti zamaknjena duhovna praksa. Joga je duhovna; dobro, lahko je tudi fizična, mentalna, zagotvo pa v dejanjih izražena praksa človeka, ki temelji na BITI človeka, ki se tudi v teh 5000 letih, kolikor so datirani prvi zapisi o jogi, ni spremenil.
Zato mojo joga ni resnično moja, temveč se zliva v ocean vseh jogijskih praks. Je morda drugačna od tvoje prakse, a vseeno temelji na istih temeljih - etičnih, moralnih in duhovnih načelih.
Joga je tako vezni člen med mano in tabo, je lepilo, ki nas lahko drži skupaj, je ogenj, ki nas greje in prečiščuje. Joga smo. In “moje” odpade.
