Zacuti cloveka v sebi in ob sebi. Deluj. Deluj odgovorno in socutno.

ponedeljek, 3. december 2012

Kam zdaj?

Minilo je dobro leto, odkar se je Čuti.Misli.Deluj. zgodil v Ljubljani, Celju in Tuzli.
Kaj pa danes?
sporočilo, ki smo ga s svojim delovanjem na shodu predstavili, ki ni bil PROTI ampak ZA, za aktivno delovanje posameznika v družbi, JE danes še kako živo.

ČUTI.MISLI.DELUJ.

Družba.
Vrednote.
Sobivanje.
Spoštovanje.
Sočutje.
Govoriti o vrednotah je brez pomena, če jih posameznik ali družba ne zna živeti. Čas za “cesarjeva nova oblačila” je minil in prišel je čas resničnih sprememb. Te spremembe se lahko zgodijo samo znotraj vsakega posameznika – znotraj mene in tebe, za vse nas.Ne čas besed, nastopil je čas dejanj.
Neravnovesje v katerem se nahajamo, se občuti kot splošna nedejavnost, brezbrižnost, kopičenje materialnih stvari za vsako ceno, iskanje izgovorov, zatekanje v nasilje in prevare. Država izgublja svoj smisel in človek se počuti opeharjen, ponižan, razočaran in prepuščen samemu sebi.

Odgovornost posameznika je delovanje. V skladu z osnovnimi vrednotami, ki so univerzalne, je naš edini cilj postati boljši človek. Razmere v družbi niso posledica recesije temveč pasivnosti posameznikov, ki so dopustili, da drugi upravljajo z njihovimi življenji. Sistemi, taki in drugačni, so lahko ljudem prijazni le, če v njih aktivno sodelujejo in tako omogočijo sistemu, da sledi naravni poti evolucije in postane boljši. Volitve so le eden od vzvodov, ki lahko premaknejo svet.

Vsi smo ČLOVEK.

Mislim, da je čas, da ljudje sprevidimo, da ne gre zame ali zate.

Da ne gre za zmago ali poraz,niti za to,kdo je boljsi ali slabsi.

Da ne gre za levico ali desnico,da ne gre za programe politicnih strank.

Da ne gre za ideologije ali konflikt.

Da resitev ni v nobenem 'izmu',ne v kapitalizmu,ne v komunizmu,socializmu,liberalizmu,fasizmu,nacizmu...

Zdi se.mi,da je cas,da sprevidimo,da ne gre za tebe ali mene,za njega ali onega....ampak za nas.

Mogoce se mi dozdeva, da bi bilo krasno ljudem povedat, da ima vsak med nami moc, da nekaj ukrene, da postane aktiven igralec v svojem zivljenju.

Zdi se mi,da je cas, da ljudje sprevidimo, da ne gre zate ali zame, ampak za nas.

Da lahko sebicnost zamenjamo s socutjem.

Da nam ni vseeno,kaj se dogaja z drugimi.

Da ne sodimo cloveka po barvi koze, verski ali politicni pripadnosti.

Da delamo vse, kar pocnemo najboljse, kot lahko.

Da ne pocnemo stvari zato, ker okolica to pricakuje od nas.

Da smo...

Da vsak lahko postane boljsi clovek.
 


 

torek, 13. december 2011

Nekega lepega, jesenskega dne, vol.3

Foto:
Brane Završan
































Še bomo DELOVALI!

Nekega lepega, jesenskega dne, vol.2

Foto:
Brane Završan































Ena od udeleženk o ČUTI.MISLI.DELUJ.

Včeraj smo se v Ljubljani zbudili še v eno megleno nedeljsko jutro.
Ob vroči kavi in dobri knjigi sta se vsiljevali dve misli: kako lepo jutro se mora pravkar odvijati na morju (1 ura vožnje) in kako mamljivo je branje knjige vse tja do kasnega kosila. No, tu in tam je pocukala še malo sitna misel na vabilo na skupinsko jogo ČUTI; MISLI; DELUJ.
Kako le?
V tem mrazu?
Na betonu?
Pred očmi mimoidočih?
Zakaj že?
Preskočimo proces trmarjenja osebne inercije in rezistence. Ob 10.50 je bil Kongresni trg skoraj prazen, že čez nekaj minut pa nas je kakih štirideset odvijalo blazine na ploščadi pred Univerzo. Kot napovedano se je v tišini pričela skupna vadba, vsak s svojim znanjem in izkušnjami, vsak v svojem in v nekakem skupnem ritmu. Po tridesetih minutah se je vadba v tišini zaključila z nekaj omi, ki so vsaj za sodelujoče lepo in polno odzvanjali na prostranem trgu. Potem so se ljudje, ki se med sabo večinoma nismo poznali, razšli.
Ne vem, kaj so v tej naši družbi spektakla zabeležile kamere in številni fotoreporterji, še manj, kaj si je mislila dokaj velika gruča radovednežev. Pravzaprav ne vem niti, kaj so si mislili ostali udeleženci – razen, da so bili videti zadovoljni. Zame je bila to vadba joge in vadba skupnega in skupnostnega: čutenja, delovanja, uresničevanja namere. Skupen vložek, skupno zadovoljstvo, skupna izkušnja, ki je vsaj prehodno izgnala še mraz iz teles. Fino vajeništvo za jogo in za nekaj drugega. Da se je po skoraj treh tednih nebo nad Ljubljano odprlo v sonce, je bila še ena čudovita sinhronost.
Morda škoda le, sem kasneje pomislila, da se skupno dihanje ni odvijalo pri šotorih na Borzi ali pred FF.

Nekega lepega, jesenskega dne, vol.1

Foto:
Brane Završan





nedelja, 4. december 2011

projekti?

Dragi ucitelji yoge, veseli bomo vasih predlogov...
Kakrsnakoli ideja za:
Skupen projekt razlicnih uciteljev, ki v sebi nosi jasno izrazeno sporocilo.

Kontakt je na desni strani bloga.